Aarhuška konvencija

Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva o okoljskih zadevah – Aarhuška konvencija je prvi mednarodno pravno zavezujoči dokument na področju okoljevarstva, ki podrobno ureja participacijsko politiko splošne oziroma zainteresirane in prizadete javnosti v okoljskih zadevah. Glavnina ideje Aarhuške konvencije je zasnovana v odpiranju odločevalskega sistema in soodločanju, kot predpostavki za legitimnost odločevalskih postopkov.

Konvencija, ki uvaja minimalne standarde in zahteve na področju dostopa do okoljskih informacij, sodelovanja pri okoljskem odločanju in pravnega varstva v okoljskih zadevah, ne preprečuje, da države pogodbenice uvedejo ukrepe, ki presegajo minimalne zahteve iz določil Konvencije. Konvencija, ki pripisuje velik pomen civilnim družbam, še posebej nevladnim (okoljskim) organizacijam, in jim dodeljuje poseben družben pomen, narekuje državam pogodbenicam, da krepijo nevladni sektor z metodo ozaveščanja in izobraževanja javnosti na področju okoljevarstva, s poudarkom na uresničevanju pravic iz Konvencije.

Konvencija izrecno prepoveduje, da bi bile osebe, ki uresničujejo pravice iz Konvencije kaznovane ali sodno preganjane. Interaktivna dvosmerna neposredna komunikacija med interesnimi skupinami ali posamezniki in pristojnimi institucijami prestavlja pot za demokratično legitimacijo.

Aarhuško konvencijo je ratificiralo 47 držav pogodbenic. Dokument vsebuje tudi (kasneje nastale) protokole (Protokol o registrih izpustov in prenosov onesnaževal) in amandmaje (Amandma o sodelovanju javnosti pri odločanju o namernem sproščanju v okolje in dajanju v promet gensko spremenjene organizme). Vse države, ki so podpisnice Aarhuške konvencije, niso podpisale tudi vseh protokolov in amandmajev, kar je treba nujno upoštevati pri uresničevanju pravic in očitanju kršitev.

Slovenija je Aarhuško konvencijo ratificirala leta 2004. V Republiki Sloveniji je materija Konvencije implementirana

- v 8. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a),

- z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1, Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg, 84/18 – ZIURKOE in 158/20),

- z Zakonom o ohranjanju narave (ZON, Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg, 31/18 in 82/20, ZDIJZ, ZUreP-2),

- z Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-2, Uradni list RS, št. 61/17),

- z Zakonom o dostopu informacij javnega značaja (ZDIJZ, Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18),

- Resolucijo o normativni dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/09).



Aarhuška konvencija ima tri glavne stebre:

I. Zagotavljanje dostopa do okoljskih informacij,

II. Sodelovanje javnosti pri odločanju,

III. Zagotovljeno sodno varstvo v okoljskih zadevah.

Prvi steber zavezuje organe javne oblasti posredovati vse okoljske informacije na zahtevo, brez potrebe po izkazovanju pravnega interesa, in sicer v zahtevani obliki (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Organ lahko dostop zavrne zaradi utemeljenega razloga - če z informacijo ne razpolaga, če je ne poseduje v zahtevani obliki, če je še vedno v postopku nastajanja, če je zahtevek nerazumen, če gre za tajni podatek, katerega razkritje bi povzročilo škodo, predvideno z zakonom ali iz drugega razloga, predvidenega v nacionalni zakonodaji.

Drugi steber, ki govori o sodelovanju javnosti v odločanju na področju okolja, narekuje čim bolj zgodnje in pravočasno vključevanje javnosti v postopke odločanja, saj so takrat še možnosti odprte, zato mora organ zagotoviti ustrezno in pravočasno obveščanje javnosti (zadeva o kateri se bo odločalo, pristojni organ za odločanje, dostop do informacij, začetek postopka, osnutek odločitve, možnosti udeležbe javnosti, čas in kraj javne obravnave, način in rok za podajanje pripomb). Učinkovita udeležba javnosti temelji na:

- zagotovitvi ustreznega časovnega obdobja za podajanje mnenj in predlogov zainteresirane javnosti,

- spodbujanju izobraževanja javnosti o okoljskih zadevah,

- ozaveščanju javnosti.

Konvencija kategorizira participacijo javnosti pri sprejemanju okoljskih odločitev na:

1. participacijo prizadete javnosti v konkretnih postopkih za točno določen poseg v okolje (postopek »decision-making«). Pravo RS pozna to vrsto participacije kot sodelovanje v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja in podobno;

2. participacijo zainteresirane javnosti pri pripravi in oblikovanju okoljskih politik kot so okoljski načrti, programi, strategije, razvojni dokumenti in drugi podobni akti (postopek »policy-making«), kar v slovenski praksi poznamo kot sodelovanje v nacionalnem programu varstva narave ali okolja, sodelovanje pri prostorskih izvedbenih aktih in podobno;

3. participacijo javnosti pri pripravi izvršilnih predpisov, ki se neposredno (pravilniki, odredbe, uredbe, navodila) in posredno (izvršilni predpisi s področja kmetovanja in podobno) navezujejo na področje okoljevarstva (postopek »law-making«).

Aarhuška konvencija zagovarja čim bolj zgodnje in učinkovito vključevanje javnosti v vse faze okoljskih postopkov, ker so takrat vse možnosti še odprte ter nalaga, da morajo pogodbenice Konvencije spodbujati udeležbo javnosti pri pripravi okoljskih predpisov (8. člen Aarhuške konvencije).

Tretji steber zagotavlja vsem, ki menijo da je prišlo do kršitev pravic s strani oblastnih organov, učinkovito sodno varstvo pred sodiščem ali drugim nepristranskim in neodvisnim organom, urejeno z nacionalno zakonodajo države pogodbenice.