PROJEKT ENVIRONMENTAL APPLICABLE LAW ONLINE PLATFORM
Okoljski predpisi EU
Splošna načela okoljskega prava EU
Slika: Zastava EU
Vir: https://www.123rf.com/photo_83991433_eu-flags-waving-in-front-of-european-parliament-building-brussels-belgium.html
Okoljska politika EU temelji na previdnostnem načelu in načelih preprečevanja, odpravljanja okoljske škode pri viru ter odgovornosti povzročitelja. Previdnostno načelo je orodje za obvladovanje tveganja, ki se lahko uporabi, kadar ni znanstvene gotovosti glede domnevnih tveganj v zvezi z določenim ukrepom ali politiko za zdravje ljudi ali za okolje. Če na primer obstaja dvom o morebitnih nevarnih učinkih proizvoda in objektivna znanstvena ocena negotovosti ne odpravi, se lahko odredi ustavitev distribucije tega proizvoda ali njegov umik s trga. Ti ukrepi morajo biti nediskriminacijski in sorazmerni ter jih je treba znova preučiti, ko je na voljo več znanstvenih informacij.
Direktiva o okoljski odgovornosti je uvedla načelo odgovornosti povzročitelja, s katerim naj bi preprečili ali drugače odpravili okoljsko škodo za zaščitene vrste ter za naravne habitate, vodo in tla. Izvajalci nekaterih poklicnih dejavnosti, kot je prevoz nevarnih snovi, ali dejavnosti, pri katerih prihaja do izpustov v vode, morajo v primeru neposredne nevarnosti za okolje sprejeti preventivne ukrepe. Če je škoda že nastala, morajo sprejeti ustrezne ukrepe za njeno odpravo in plačati z njo povezane stroške. Področje uporabe te direktive je bilo že trikrat razširjeno, tako da je bilo vključeno ravnanje z rudarskimi odpadki, delovanje območij geološkega shranjevanja ter varnost dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju.
Poleg tega je v evropski politiki postal pomemben koncept vključevanja okoljske problematike v druga področja politik EU, ki se je prvič pojavil v pobudi Evropskega sveta v Cardiffu leta 1998. V zadnjih letih je bil dosežen velik napredek pri vključevanju okoljske politike, na primer na področju energetske politike, kar dokazujeta vzporedno razvijanje podnebnega in energetskega svežnja zakonodaje EU in načrt za prehod na konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050.
Pravna podlaga za oblikovanje predpisov evropskega okoljskega prava je Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) in sice členi 11. ter 191 do 194:
člen 11
Zahteve varstva okolja je treba vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja.
Člen 191
1. Okoljska politika Unije prispeva k uresničevanju naslednjih ciljev:
- ohranjanju, varstvu in izboljšanju kakovosti okolja;
- varovanju človekovega zdravja;
- skrbni in preudarni rabi naravnih virov;
- spodbujanju ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali globalnih okoljskih problemov, zlasti v boju proti podnebnim spremembam.
2. Cilj okoljske politike Unije je doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije. Politika temelji na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve.
V tej zvezi harmonizacijski ukrepi, ki ustrezajo zahtevam varstva okolja, vključujejo, kadar je to primerno, zaščitno klavzulo, ki državam članicam dovoljuje, da iz negospodarskih okoljskih razlogov sprejmejo začasne ukrepe, za katere velja nadzorni postopek Unije.
3. Pri oblikovanju svoje okoljske politike Unija upošteva:
- razpoložljive znanstvene in tehnične podatke;
- okoljske razmere v različnih regijah Unije;
- možne koristi in stroške ukrepanja ali neukrepanja;
- gospodarski in socialni razvoj Unije kot celote in uravnotežen razvoj njenih regij.
4. V okviru svojih pristojnosti Unija in države članice sodelujejo s tretjimi državami in pristojnimi mednarodnimi organizacijami. Podrobnosti sodelovanja Unije so lahko predmet sporazumov med Unijo in zadevnimi tretjimi osebami.
Prejšnji pododstavek ne posega v pristojnost držav članic glede pogajanj v mednarodnih organih in glede sklepanja mednarodnih sporazumov.
Člen 192
1. Evropski parlament in Svet se po rednem zakonodajnem postopku ter po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij odločita, katere ukrepe naj Unija sprejme za doseganje ciljev iz člena 191.
2. Z odstopanjem od postopka odločanja iz odstavka 1 in brez poseganja v člen 114 Svet po posebnem zakonodajnem postopku ter po posvetovanju z Evropskim parlamentom, Ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij soglasno sprejme:
(a) določbe, ki so zlasti davčne narave;
(b) ukrepe, ki vplivajo na:
- prostorsko načrtovanje;
- upravljanje s količinami vodnih virov ali ki vplivajo, neposredno ali posredno, na razpoložljivost teh virov;
- rabo zemljišč, razen ravnanja z odpadki;
(c) ukrepe, ki pomembno vplivajo na izbiro držav članic med različnimi viri energije in na splošno strukturo njihove oskrbe z energijo.
Svet lahko na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom, Ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij soglasno odloči o uporabi rednega zakonodajnega postopka za področja iz prvega pododstavka.
3. Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku ter po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij sprejmeta splošne delovne programe, ki določajo prednostne cilje.
Ukrepi, ki so potrebni za izvajanje teh programov, se glede na primer sprejmejo v skladu s pogoji iz odstavka 1 ali odstavka 2.
4. Države članice financirajo in izvajajo okoljsko politiko, ne da bi pri tem posegale v nekatere ukrepe, ki jih je sprejela Unija.
5. Brez poseganja v načelo, da plača povzročitelj obremenitve, in če je ukrep, ki je bil sprejet na podlagi določb iz odstavka 1, povezan z nesorazmerno visokimi stroški za organe oblasti države članice, se s takšnim ukrepom predvidijo ustrezne določbe v obliki:
- začasnih odstopanj in/ali
- finančne podpore iz Kohezijskega sklada, ustanovljenega v skladu s členom 177.
Člen 193
Varstveni ukrepi, sprejeti v skladu s členom 192, nobeni od držav članic ne preprečujejo ohranjanja ali uvedbe strožjih varstvenih ukrepov. Takšni ukrepi morajo biti združljivi s Pogodbama. O njih se uradno obvesti Komisija.
Slika: Zastava EU
Vir: https://www.123rf.com/photo_83991433_eu-flags-waving-in-front-of-european-parliament-building-brussels-belgium.html
Okoljska politika EU temelji na previdnostnem načelu in načelih preprečevanja, odpravljanja okoljske škode pri viru ter odgovornosti povzročitelja. Previdnostno načelo je orodje za obvladovanje tveganja, ki se lahko uporabi, kadar ni znanstvene gotovosti glede domnevnih tveganj v zvezi z določenim ukrepom ali politiko za zdravje ljudi ali za okolje. Če na primer obstaja dvom o morebitnih nevarnih učinkih proizvoda in objektivna znanstvena ocena negotovosti ne odpravi, se lahko odredi ustavitev distribucije tega proizvoda ali njegov umik s trga. Ti ukrepi morajo biti nediskriminacijski in sorazmerni ter jih je treba znova preučiti, ko je na voljo več znanstvenih informacij.
Direktiva o okoljski odgovornosti je uvedla načelo odgovornosti povzročitelja, s katerim naj bi preprečili ali drugače odpravili okoljsko škodo za zaščitene vrste ter za naravne habitate, vodo in tla. Izvajalci nekaterih poklicnih dejavnosti, kot je prevoz nevarnih snovi, ali dejavnosti, pri katerih prihaja do izpustov v vode, morajo v primeru neposredne nevarnosti za okolje sprejeti preventivne ukrepe. Če je škoda že nastala, morajo sprejeti ustrezne ukrepe za njeno odpravo in plačati z njo povezane stroške. Področje uporabe te direktive je bilo že trikrat razširjeno, tako da je bilo vključeno ravnanje z rudarskimi odpadki, delovanje območij geološkega shranjevanja ter varnost dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju.
Poleg tega je v evropski politiki postal pomemben koncept vključevanja okoljske problematike v druga področja politik EU, ki se je prvič pojavil v pobudi Evropskega sveta v Cardiffu leta 1998. V zadnjih letih je bil dosežen velik napredek pri vključevanju okoljske politike, na primer na področju energetske politike, kar dokazujeta vzporedno razvijanje podnebnega in energetskega svežnja zakonodaje EU in načrt za prehod na konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050.
Pravna podlaga za oblikovanje predpisov evropskega okoljskega prava je Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) in sice členi 11. ter 191 do 194:
člen 11
Zahteve varstva okolja je treba vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja.
Člen 191
1. Okoljska politika Unije prispeva k uresničevanju naslednjih ciljev:
- ohranjanju, varstvu in izboljšanju kakovosti okolja;
- varovanju človekovega zdravja;
- skrbni in preudarni rabi naravnih virov;
- spodbujanju ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali globalnih okoljskih problemov, zlasti v boju proti podnebnim spremembam.
2. Cilj okoljske politike Unije je doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije. Politika temelji na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve.
V tej zvezi harmonizacijski ukrepi, ki ustrezajo zahtevam varstva okolja, vključujejo, kadar je to primerno, zaščitno klavzulo, ki državam članicam dovoljuje, da iz negospodarskih okoljskih razlogov sprejmejo začasne ukrepe, za katere velja nadzorni postopek Unije.
3. Pri oblikovanju svoje okoljske politike Unija upošteva:
- razpoložljive znanstvene in tehnične podatke;
- okoljske razmere v različnih regijah Unije;
- možne koristi in stroške ukrepanja ali neukrepanja;
- gospodarski in socialni razvoj Unije kot celote in uravnotežen razvoj njenih regij.
4. V okviru svojih pristojnosti Unija in države članice sodelujejo s tretjimi državami in pristojnimi mednarodnimi organizacijami. Podrobnosti sodelovanja Unije so lahko predmet sporazumov med Unijo in zadevnimi tretjimi osebami.
Prejšnji pododstavek ne posega v pristojnost držav članic glede pogajanj v mednarodnih organih in glede sklepanja mednarodnih sporazumov.
Člen 192
1. Evropski parlament in Svet se po rednem zakonodajnem postopku ter po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij odločita, katere ukrepe naj Unija sprejme za doseganje ciljev iz člena 191.
2. Z odstopanjem od postopka odločanja iz odstavka 1 in brez poseganja v člen 114 Svet po posebnem zakonodajnem postopku ter po posvetovanju z Evropskim parlamentom, Ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij soglasno sprejme:
(a) določbe, ki so zlasti davčne narave;
(b) ukrepe, ki vplivajo na:
- prostorsko načrtovanje;
- upravljanje s količinami vodnih virov ali ki vplivajo, neposredno ali posredno, na razpoložljivost teh virov;
- rabo zemljišč, razen ravnanja z odpadki;
(c) ukrepe, ki pomembno vplivajo na izbiro držav članic med različnimi viri energije in na splošno strukturo njihove oskrbe z energijo.
Svet lahko na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom, Ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij soglasno odloči o uporabi rednega zakonodajnega postopka za področja iz prvega pododstavka.
3. Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku ter po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij sprejmeta splošne delovne programe, ki določajo prednostne cilje.
Ukrepi, ki so potrebni za izvajanje teh programov, se glede na primer sprejmejo v skladu s pogoji iz odstavka 1 ali odstavka 2.
4. Države članice financirajo in izvajajo okoljsko politiko, ne da bi pri tem posegale v nekatere ukrepe, ki jih je sprejela Unija.
5. Brez poseganja v načelo, da plača povzročitelj obremenitve, in če je ukrep, ki je bil sprejet na podlagi določb iz odstavka 1, povezan z nesorazmerno visokimi stroški za organe oblasti države članice, se s takšnim ukrepom predvidijo ustrezne določbe v obliki:
- začasnih odstopanj in/ali
- finančne podpore iz Kohezijskega sklada, ustanovljenega v skladu s členom 177.
Člen 193
Varstveni ukrepi, sprejeti v skladu s členom 192, nobeni od držav članic ne preprečujejo ohranjanja ali uvedbe strožjih varstvenih ukrepov. Takšni ukrepi morajo biti združljivi s Pogodbama. O njih se uradno obvesti Komisija.